Ljubezen je v zraku! Bullshit…
če verjameš… kdo ima še čas za te zadeve? Ne, resno… kdo? Družba začenja vse bolj hiteti, vse manj imamo časa, če maila ne prebereš v 8 urah si že čuden, kako da ti ni ratalo… kje najdeš potem še čas, za počasne večerje, romantične sprehode, ipd.? Če ti stalno vibrira telefon v žepu, maila rabiš čekirat na 30 minut… edini mir, ki ga najdeš je ponoči ko ostali spijo?
Po drugi strani pa, včasih prav razmišljam… komu se da iti čez to t.i. “dvorjenje”, da prideš do nekega željenega cilja? Pa naj bo to sex ali karkoli že? Ko si dal to, tolikokrat že čez, da si naveličan in se ti gladko ne da? Naj dvigne roko pogumni… aha, vi tamle v zadnji vrsti… niste še 20 let dopolnili, roko dol…
Je ljubezen kemični proizvod možganov? Je to nekaj kar možgani proizvajajo omejeni čas, dokler vse skupaj ne rata le stvar navade? Sprašujem se, če ni res… pa vendarle…
Kaj je v resnici ljubezen? Imet nekoga rad? Zdrgnjeno vprašanje že… sploh, ko vidiš, da je 75+% folka skurbanega… ampak se še vedno kot Lessie se vrača, vračajo v svoj brlog k “svojemu” partnerju. V čem je potem poanta ljubezni? Da dva lažje preživata kot eden? Da, ti da tisti občutek sigurnosti, ki si ga izgubil, ko si se leta in leta trudil biti samostojen od staršev? Garancijo za sex? Kaj?!?
Koliko zraven je dodala še televizija in komerciala? Izpete ljubezni, ubijanje zaradi ljubezni, zaljubljenost do konca svojih dni… prokleto… kje je že tisti film, ko ju pokaže pri 65ih ko sta en drugega sita za popizdi, sploh odkar on ščije v posteljo vsako noč in njo moti šumenje polivinila pod rjuho na jogiju, da ne gre skozi? Aja, ni…
Tisto hrepenenje je le nagon… ja tisti nagon, ki ga poznajo psi in mački (in ostale živali), ko se gonijo, ampak, da imamo mi to srečo, da se “gonimo” večkrat letno lahko, ne le dvakrat. Lucky us… ali pač ne? Ne, ker smo lahko večkrat razočarani kot živali ali da… ker imamo matematično gledano, več možnosti, da nam rata?
Ko smo mlajši, mladi, katerikoli izraz je že pravi… se lahko uhh-ohh-ahh zaljubimo do ušes in še okoli glave, če le-teh nimamo… ampak skozi leta vidimo potem le to… ni vse tako rožnato, ko smo brali v knjigah, ko smo gledali po televiziji in video kasetah… lahko primerjam, ja, s porniči… tam vedno zgleda vse tko simple in “igralki” vedno vse paše, ane? Isto sranje, drugo pakovanje, drugo pentalja na paketu, ko pride do ljubezni in zaljubljenosti.
In koliko je res, da prava ljubezen prihaja le od znotraj, da ni važno, pomembno kakšna je oseba na zunaj… lepa, grda, luštna, suha, okrogla,… zavisi od tega kako si nastavljen, zvezan? Da “znaš” videti mimo zunanjosti, torej, da znaš odpreti vrata in pogledati notranjost ali je to samo spet tolažba tistih, ki so bili že prevečkrat razočarani v ljubezni in sedaj iščejo rešitve, odgovore, tolažbo?
Ko bi le vedel…
25%
February 10th, 2008 at 1:30 pm
Da lahko resnično ljubiš, moraš najprej imeti rad sebe…
In ja, ljudje se vračajo kot Lassie, ker si ne upajo biti sami…ker niso prešli skozi tisto, kar je napisano zgoraj.
Nihče me ne more osrečiti, če se sama ne znam…
February 10th, 2008 at 3:39 pm
Legendaren post.. Še podobno razmišljava :) Interesantno :)
February 10th, 2008 at 5:23 pm
haha… all you need is love… rekla bi, da ti je cel sistem delovanja tega sveta malo dokurčil…
problem je ta, da je vzor ljubezni večinoma kakšna osladna ameriška romantična komedija z izpeto zgodbo… in kot sam veš življenje ni film, še manj pornič ;)
“pomembna je notranjost”… ja no… jaz bi temu rekla tolažba za tiste, ki jim geni niso dali lepih obrazkov ipd…a ni tako, da če že nekoga gledamo dnevno, naj vsaj zgleda dobro? :)
ne pozabi, da smo ljudje družabna bitja in potrebujemo intimno bližino drugega. in seveda se najstniško lahko zaljubiš pri katerikoli starosti… preverjeno ;)
February 10th, 2008 at 7:51 pm
@orhideja: že zdavnaj dokurčil… ampak why fight the system… ker bom itak takratko potegnil… enjoy the ride pravim… z občasnimi pobegi iz realnosti…
škoda kt life ni pornič tho :-)
glede komentarja na notranjost, sej v tem je catch… kaj je v bistvu lepo in kaj je je za nekoga turn on, je lahko zame oz. naju tak turn off da je groza…
ljudje ni nujno, da smo družabna bitja… na to temo bi lahko še kako rekla… prav tako intimna bližina ni nujna ali sploh potrebna, predvsem ženske ste velik dokaz stavka “lahko živim brez sexa, brez orgazmov” (wtf?!?)… o zaljubljenosti… pri katerikoli starosti… ne verjamem… več….
February 10th, 2008 at 9:25 pm
Ah no.. eni pravijo da je ljubezen kemijsko neravnovesje v možganih, drugi da je ljubezen tu zato, da se razmnožujemo…Seveda obstaja zaljubljenost, to je tisti fun part, iz katerega naj bi nastala “ljubezen” kao. Jaz verjamem v zaljubljenost, to je tisti fun part, ko še ne dobiš tistega, ki ga maš trenutno v obdelavi; pa tista nerodnost ko pride s tem pa sramežljivost, pa ego trip, ko ugotoviš, da isto čuti.. nevermind dejstvo, da ponavadi mine po prvem ali drugem sexu.. Vmesni del je prav zabaven :)
February 11th, 2008 at 12:31 am
Zanimivo branje tole… – bi bila dobra diskusija ob kakšni okrogli mizi. :)
Strinjam se s tem kar praviš. Se mi pa kljub vsemu zdi, da v končni fazi sami izbiramo in razporejamo svoj čas. Groza, koliko bolj smo omejeni s stvarmi, ki so »kao« nujne za normalno funkcioniranje – od mobitelov, neta… tako daleč smo, da si je težko predstavljati življenje brez vsega tega. Seveda so prednosti. Žal tudi slabosti. Mi smo tisti, ki lahko obračamo stvari v svoj prid. In treba si je vzeti čas.
Menim, da ko rečemo, da nimamo časa, da so to v večini primerov izgovori. Izgovori za to, da nam ni treba. Spremembe so stresne. Stresa pa imamo itak že preko glave.
Kar zadeva zaljubljenosti, sem bila podobnih misli, da je to možno samo v najstniškem obdobju. Ali pa tja max. do 25, 26 leta. Če te to skrbi, te lahko potolažim. :)
Kakorkoli. Kar se mi zdi vredno omembe je to, da ohranimo dovolj samozaupanja ter odprtosti. Saj veš, če si odprt, pozitivno naravnan, se bo zgodilo.
Moramo pa vedeti kaj si želimo. Mene na primer, je dostikrat tako odneslo, da me je odnos čisto posrkal, kar spet ni bilo dobro. Rezultat: pasivnost na drugih področjih, dvom in kmalu za tem se je vse »sfižilo«. In tako je spet del mene umrl. Prišla sem do ugotovitve, da znova in znova umiram. Kot da umiramo skozi odnose.. Seveda sem na koncu lahko bila razočarana le nad seboj, ker nisem imela dovolj vere ali ker nisem znala drugače.
..nekdo mi je nekoč dejal, da bi naj imel vsak posameznik določeno število ljubezni v danem življenju. Priznam, da sem se tega takrat prestrašila. Že sama misel na to mi ni bila in mi še vedno ni všeč! Po moje so si to izmislili samo, da bi obvezali ljudi, da bi ti postali odgovornejši – beri: stanovitni, kar zadeva partnerski odnos in družino.
Dan danes pa definitivno nekaj drži in to je, da živimo drugače. Drugače, kot so živeli pred 30 in več leti. Razmišljamo drugače. In imamo večjo možnost do izbire kako bomo živeli.
Prav smešno mi je, ko rečem, da se mi ne da več. Pa dobro vem, da bom ob naslednji poplavi kemije »skopala« in stekla, kot da gre za življenje! In ne samo jaz..
Zakaj že? Zaradi tistega prelepega občutka, ki ga imamo zakodiranega nekje globoko v spominu = spomin na prvi poljub in lepe občutke. Hrepenenje.. nagon.. zaljubljenost; ali z drugimi besedami: Gon, ki ohranja človeško vrsto.
Po-tem pa se pravljica konča.
Pri svojih 30+ letih se še vedno počutim mladostno in me nič ne sili v to, da bi razmišljala ali živela po »pravilih«.
Ali sem tip ženske, ki bi sprejela neko družinsko življenje, kot so nam ga slikali naši starši? Ali se ima smisel upirati? Upirati čemu? Je to upor?
Ali se morda slika na obzorju novo obdobje?
p.s.
Kaj so to za ene ženske, ki jim seks ali orgazem ni pomemben? Težko verjamem; prav gotovo niso zadovoljne same s sabo.
K.
February 11th, 2008 at 12:51 am
..pa kdo piše tako dolge poste??? :-/
res, ni blo namerno.
February 11th, 2008 at 8:17 am
@katrin: škoda, sem mislil da je bilo namerno… pa bi tudi moralo biti… poanta komentarjev je ravno v tem? mar ne?
February 11th, 2008 at 10:47 am
Včasih (še jaz se teh časov spomnim) smo se z lahkoto zmenili, kje se dobimo in kdaj in nikoli nismo zamudili, vedno smo se dobili. Zdaj, z vso moderno tehniko, zamujamo in se lahko komaj dobimo. A ni to zanimivo?
Glede ljubezni (ne vem sicer zakaj si napisal ta post, ker imaš vse pošlihtano?!) je pa po mojem takole. Zaljubljenost se ti lahko zgodi v kateremkoli življnejskem obdubju, tudi na starost – 100% (I have seen it). Ljubezen je bolj problem. Mi sploh ne znamo ljubiti. Glede tega smo res debili. Mislimo – jo, da je ljubezen to, da dobiš. Fora pa je v tem, da daješ in to tako, da nič ne pričakuješ nazaj, da je ljubezen tista, ki je svobodna in ne omejuje. To je teorija. Praksa pa veš kakšna je – čisto drugačna. Zato smo razočarani, ko se odnos kar naenkrat spridi. Pa svet je res ponorel – samo varanje, varanje in še enkrat varanje. Pa lepo valentinovo ti želim!
February 11th, 2008 at 8:43 pm
Ja, in zakaj ne znamo ljubiti? Kaj so nam starši dali? To, kar so znali.
Pa poglejmo en banalen primer: “…pa še eno žličko za mami, pa eno žličko za ato, babico, psa, mačko, medota, pupo, etc…” vam je to znano? Evo, tako se vse začne, oz. že v trebuhu! A so se tega zavedali? Seveda ne! Ker je point, da ti bo froc pojedel s krožnika. Kar je pomembno za rast in normalen razvoj. In ker je LAŽJE forcu govorit oslarije, kot si vzeti čas in mu razložiti na drugačen – primernejši način.
Toda, ali nas niso ves čas v nekaj silili? Od tega, da poješ s krožnika vse ali skoraj vse,.. do tega, da so nam nonstop vsiljevali svoja prepričanja o tem kaj je prav in kaj narobe. Vse ima meje. Že res, da mora otrok jest. Toda po moje ni nič narobe, če je kdaj tudi lačen. Ker tudi otrok rabi izkušnje! In ni treba, da pretaka solze ob hrani, kot sem recimo jaz, ker pač ričeta videti nisem mogla. Tako sem sedela ob krožniku tudi po tri ure dolgo, gledala vanj in ob sami misli na grižljaj, se mi je obračal želodec.
Na splošno je otroštvo je prava drama!
Poglejte, že kot otroke nas kupujejo in manipulirajo z nami, da mi gre še danes na kozlanje, ko se na to spomnim. Pozabljajo pa, kako in koliko dejansko so otroci dojemljivi. Potem pa se čudijo od kod so taki, kakršni pač so oz. postanejo. A se niso od njih tega naučili?! In dobljeno znanje otrok do dobra utrdi, še več – izpili (še preden spregovori), ker je vsak dan bilo isto! In kolikim, ko smo bili še majhni, nam je bilo nakazano spoštovanje? Spoštovanje do nas! Ma daj.. froc je froc in ima, da je tiho in da uboga. To je bil tedanji moto in verjamem, da je še danes marsikje tako. Žal.
Kasneje, v odrasli dobi moraš potem prekleto dosti delat na sebi, da se osvobodiš nekih in drugačnih vzorcev in sploh porabiš ogromno časa, da jih zaznaš, se jih zaveš, vidiš… in šele, ko se jih zaveš, jih lahko začneš odpravljati. Postopoma. Med tem pa se ti seveda kar nekaj krat poruši svet pa zafuraš zdaj ta, zdaj oni odnos. Pa še potem, ko že misliš, da obvladaš zadevo, narediš kak feler.
Na ljubezen se dejansko gleda, kot na kupovanje ali vsaj blagovno menjavo. Ti meni to, jaz tebi tisto… Seveda podzavestno. In tisti prekleti občutki krivde!! Kam z njimi? »Poglej, kako se žrtvujem zate, pa mi tako vračaš?« Pa je žrtvovanje ljubezen? Vse kar počnemo, delamo zato, ker hočemo ali želimo. Ali pa ne počnemo, ker pač ne želimo. Nimamo pravice očitati nikomur o svoji požrtvovalnosti.
Ko bomo sposobni za iskrenost, korektnost, naklonjenost in humanost, šele potem morda in z veliko truda in kontrole nad samim seboj, bomo uživali odnos, ki bo lahko pravljičen tudi, ko bo zaljubljenost minila.
Dokler pa se bomo spremenili že po nekaj mesecih v pošasti ali kaj podobnega, pač ne moremo nič dobrega pričakovati.
Kako bi vse to, lahko povedala krajše? :P
lp,
K.
February 12th, 2008 at 8:26 am
Ne moreš? :-)
Tho, good point(s).